Soseda jo je naučila ležanja v vodi
Shamouk nikoli ne skače od navdušenja, ko pridejo njeni domov, ampak da na svoj način vedeti, najpogosteje z mahanjem z repom, da je vesela snidenja. »Ko katerega od naju ni ob tisti uri, ko se ponavadi vrneva, sede pred ograjo in gleda. Pomembno ji je, da ima vse pod nadzorom. Ko pridejo obiski, leže na tla tako, da je med nami. Rada ima človeško bližino, povsod gre z nama in se naju drži, zlasti če gremo kam, kjer ne pozna okolja, se ne oddalji. Do tujcev je bolj zadržana.«
Lovskega nagona nima močno izraženega, za kako živaljo steče bolj zato, da bi se z njo igrala. Tudi z mački bi se, pa ti ponavadi niso najbolj navdušeni. Z vrstniki se odlično razume. Soseda labradorka jo je med drugim naučila ležati v vodi, čeprav tibetanski mastifi načeloma niso ljubitelji vode. Ji je pa v užitek valjanje po čem »dišečem«, kar najde na sprehodu.
Mladiči – znani uničevalci
V domovini imenujejo tibetanskega mastifa do-khyi, mnogi pa pravijo tudi, da je pes vseh psov, ker je sodeloval pri nastanku toliko pasem. Čeprav je pasma stara, kake posebne bolezni zanjo niso značilne, razen vseh, ki pestijo molose, denimo težave s kolki. »Izredno slabo prenašajo narkozo, kar sem prebrala na spletnih straneh lastnikov v ZDA, sama pa sva to videla, ko sva dala Shamouk sterilizirati. Čeprav so ji dali manjši odmerek, kot bi ji ga sicer za njeno težo, je še dva dni zatem bruhala,« . Tibetanski mastifi dočakajo do petnajst let.
Shamouk je navajena, da je dopoldne, ko sta njena človeka v službi, sama doma. Prve tedne po prihodu v nov dom, dokler ni ugotovila, da ni to nič hudega, pa je bilo precej naporno. »Jokala je lahko od takrat, ko sva šla, in dokler se nisva vrnila. Če bi kdo poslušal, bi si najbrž mislil, da počnemo kaj groznega z njo. V stanovanju je imela svojo sobo z igračami, papirjem za potrebo, a je vseeno spraskala vrata. Tibetanski mastifi so kot mladiči sicer znani uničevalci. Kar nekaj copatov in superg je predelala. Potem ko je po osmih mesecih zamenjala zobe, se je to umirilo,«
Vsak dan se po eno uro sprehajajo. Samička velike potrebe ne opravi kjerkoli, ampak se vedno skrije tako, da je nihče ne vidi. Nujno je tudi, da je spodaj trava. »Ni pes za v velemesto, a hkrati ne za to, da bi bil ves dan zaprt v pesjaku, ker potrebuje človekovo bližino,« menita lastnika. Na internetu je mogoče prebrati več zgodb ljudi, ki so svoje tibetanske mastife zaprli v pesjak – od tega ponavadi ni ostalo kaj dosti.
Zelo različni tipi
Shamoukini barvi se reče modra z ožigi, njen vrstnik Inksl pa je črno-rjav. Po zunanjosti jima laik ne bi pripisal, da sta iste pasme. »Res so lahko zelo različni. Znani so še zlati, povsem črni, rjavi in še vrsta drugačnih. Tisti zavzeti vzreditelji, ki imajo dosti denarja in hodijo po ‘svežo kri’ v Tibet, poročajo, da se psi razlikujejo po tipu od doline do doline,« Veliko jih je še v Estoniji, na Finskem, v Nemčiji in na Slovaškem. »Za to pasmo sem se odločila, ker imam rada naravne pse. Izziv so mi pasme, ki so bolj zahtevne za vzgojo. Uboga predvsem, če ima korist,« pravi Udovičeva. Pri nas je zdaj približno petdeset tibetanskih mastifov.

Učinkovita preventiva pred čebeljim ropom
Čebelji koridor velja za najučinkovitejše preprečevanje čebeljega ropa. Takšna naprava se vstavi v žrelo panja, in sicer ob koncu pašnega obdobja.