Vsaka banka ima tudi kapitalsko omejitev, ki jo določa odbor za bančno nadzorništvo (Committee on Banking Supervision’) pri Banki za mednarodne poravnave (BIS) v Baslu v Švici. Po pravilih morajo banke dati na stran določeno količino kapitala vsakič, ko izdajo posojilo. Kapital lahko pride iz dobičkov ali pa ga banke zberejo prek investitorjev (vključno z delničarji). To se imenuje lastni kapital in prav tako predstavlja vpis v računovodski knjigi. Vendar ga za razliko od depozitov stranke oz. delničarji ne morejo dvigniti. Banka ima ta kapital na zalogi, da lahko absorbira morebitne izgube slabih posojil. Kot smo že omenili, kapital večinoma predstavlja manj kot 10 % vrednosti imetja (ki med drugim vključuje posojila ter prav tako izvedene finančne instrumente oz. derivate — več o njih na str. 223). Banke lahko uporabijo dobičke iz posojil kot kapital. To pomeni, da vsakič ko ustvarijo dobiček na posojila, lahko del dobička dajo na stran kot kapital. Dovolj kapitala omogoča dodatno izdajo posojil, kar prinese dodatne dobičke. Del dobička gre zopet v kapital, kar zopet vodi v dodatno posojanje, itn. Če je kapitalska omejitev določena fiksno, se lahko bančna računovodska knjiga razširja v skladu z zadržanim dobičkom. Ker se dobički štejejo kot kapital, to pomeni, da bolj ko je banka profitabilna, več posojil lahko izda. Ker banka ustvarja denar zgolj z vpisovanjem v računovodsko knjigo, ki je ne stane ničesar, lahko z obrestmi na posojila pride do velikih dobičkov. V trenutnem sistemu različnim vrstam posojil pripisujejo različne faktorje tveganja, odvisno od tega, kako regulatorji dojemajo posojilo kot rizično. Poslovna posojila imajo 100 % faktor tveganja, kar pomeni, da mora ob sedanji 8 % kapitalski zahtevi banka za vsakih 1.000£ dati na stran 80£(pretvorite valute). Pod današnjimi pravili Basel II lahko velike banke dodatno prikrojijo ta tveganja glede na lastne ocene.