Retrospektiva opusa slavnega fotografa na Dunaju – Nekdanji mož britanske princese Margarete je tudi uspešen oblikovalec »Fotografiranje je v 50. letih veljajo za nekaj prostaškega. Z njim sem se začel ukvarjati, ker sem slabo risal,« pravi Tony Armstrong – Jones, bolj znan kot lord Snowdon. Toda prav mojstrstvo v fotografiji mu je prineslo slavo. Te dni smo ga srečali na Dunaju, kjer se je udeležil odprtja retrospektive svojih del. Snowdon je prepričan, da je »smisel fotografije pripraviti ljudi do smeha, da vidijo nekaj, česar prej niso opazili, ali da jih gane«. Kot eden najbolj vsestranskih fotografov svoje generacije je znan po portretih in modni fotografiji, a tudi po dokumentarnih posnetkih, v katerih razkriva svoj radovedni in sočutni značaj. Nadarjenost, toda za kaj? Družini Armstrong – Jones umetniški izraz ni bil neznan. Tonyjev praded je bil politični karikaturist znanega časnika Punch, stric pa slavni scenograf Oliver Messel. Mojster fotografije se je rodil leta 1930, osnovno šolo je končal 1943., s pripombo ravnatelja, da »Armstrong – Jones utegne biti v čem dober, toda v ničemer, česar se učimo tu«.
Na elitnem Etnu, kjer je obiskoval srednjo šolo, je Snowdon obudil fotografski klub. O njegovem posnetku neke šolske zgradbe, ki so jo bombardirali Nemci, je časnik Eton Chronicle zapisal: »Fotografija bi bila bolj življenjska, če bi bili na njej ljudje.« Po letu dni v bolnišnici v Liverpoolu zaradi otroške paralize se je 1948. vpisal na univerzo Cambridge. Deset dni je poslušal naravoslovne znanosti in se nato odločil za študij arhitekture.
Kot krmar veslačev Cambridgea je leta 1950 premagal (za tri dolžine čolna in pol) posadko Oxforda na tradicionalni vsakoletni regati osmercev teh dveh starih angleških univerz. Njegove fotografije je začela objavljati revija Varsity. Istega leta je po nekaj neuspešnih izpitih študij opustil.
Podobe odra z majhnim aparatom
Snowdonov oče je znanemu snemalcu baleta Baronu za triletno fotografsko vajeništvo plačal za takratne razmere veliko vsoto, sto funtov. Snowdon je pri njem zdržal šest mesecev. Čeprav priznava, da je »eden od redkih Valežanov, ki so povsem brez posluha«, ga je kljub vsemu pritegnila koreografija in agilnost baletnih plesalcev.
